NOVO 2023

Seminar za OŠ: Sršeni v razredu

KRATKO O SEMINARJU

• za učitelje - razrednike, svetovalne in vodstvene delavce OŠ;
• o prepoznavanju, načrtovanju, izvedbi dela in vodenja najzahtevnejših učencev ter njihovih staršev;
• pristopi in ravnanje, ko so bili očitni ukrepi že »porabljeni«, problemi pa ne rešeni;
• Šolski pravilniki in ves sistem ne podpirajo avtoritete učiteljev in drugih zaposlenih v šoli. Zato je nujno, da kolektiv izkoristi čim več možnosti za strokovno ukrepanje. Te vpletenim niso več očitne, ko problem naraste čez vse mere.
• varovanje podatkov o učencih, starših je del normalnega postopka;
• zavarovanje postopkov, strokovnih odločitev strokovnih služb in kolektiva;

• izvedba na šoli za kolektiv v enem dnevu, 4 ali 8 urna (pol točke), daljšo lahko izvedemo na soboto ali med tednom v dveh delih;

• Cena za 4 urni seminar za kolektiv znaša 800 EUR, za 8 urni pa 1800 EUR. Všteti so vsi stroški, DDV, izdan bo e-račun, 30 dnevni plačilni rok.

• Interes za izvedbo pošljite na naslov: marko.juhant@gmail.com in ne ustrašite se avtomatskega odziva. Hitro se oglasim po poti, ki jo boste sporočili, da oblikujemo terminske možnosti po vaših potrebah.

VEČ O SEMINARJU
Seminar prinaša informacije in izkušnje dela z učenci, ki po svojem obnašanju in reakcijah štrlijo iz normativov.
Namenjen je reševanju situacij v razredu z najbolj zahtevnimi učenci, z dokumentiranimi ali le opaženimi posebnimi potrebami. Izbrani so primeri, ki vsebujejo taka obnašanja, ki pouk in vodenje učencev dnevno ovirajo, onemogočajo in sesuvajo. Starši so ob tem pogosto nemočni, ali pa pretirano ščitijo te svoje otroke. S svojimi ravnanji in stališči rušijo prizadevanje kolektiva za pomoč učencu in razredu.

OD KOD KONKRETNE REŠITVE ZA TA SEMINAR
Veliko let sem spremljal pouk enkrat ali dvakrat na teden in del opravila je bilo seveda tudi opazovanje posameznih učencev, ki so pogosto spravljali v nemogoče situacije učitelje in sošolce. Po opazovanju sem pripravljal uporabne ukrepe za take učence, kaj bodo z njim še storili. Kdo bo kaj počel na šoli s tem učencem ali učenko in seveda tudi, kako bodo in kaj bodo urejali s starši. Kdaj jih bodo povabili, na katera srečanja. Kateri deli postopka so tisti, v katerih potrebujemo njihovo soglasje in kateri so taki, kjer starše samo obveščamo.

PRIMER dolgega opisa
Za namene seminarja opis učenca in obnašanj običajno ne presega ene A4 strani. Pogosto je še krajši, okrog pol strani in ga učitelji ter svetovalni delavci dopolnijo ustno v poteku seminarja.

Učenec obiskuje sedmi razred. Kar se velikosti tiče je med fanti nekje na sredini, je pa med težjimi in ima kar nekaj kilogramov preveč. Pri gibanju je precej neroden, zaletava se in precej se guga, ni stabilen. Njegove risbe in ostalo, kar nariše ročno, kjer ne uporablja kakšnega dodatnega pribora, so zelo okorne. Pribora pogosto ne nosi s sabo, tudi copat nima in v razred vstopa v nogavicah. Po njegovih izjavah je šola brez veze. Nima nobenega smisla. On bo tako ali tako ali nogometaš, ali pa bo snemal filmčke in bo influencer.

Že preprosta pravila težko upošteva, na primer pravilo, da kadar končaš pred iztekom časa za to nalogo, dvigni roko. Učitelj pride do tebe in ti pove, kako in kaj boš potem počel. Ko je mnenja, da je nalogo dokončal, dvigne roko, jo takoj spusti, ne preveri, ali ga je učitelj opazil. Potem vstane brez dovoljenja, odide do lijaka, si očisti nos in demonstrativno pogleda v papir, kaj je tam ostalo. In še obrne to stvar proti razredu tako da se dekleta z gnusom obrnejo vstran.

Sedi sam pred učiteljskim katedrom čisto levo ob oknu v klopi, ker se z vsakim sošolcem prepira za prostor. V razred vstopa po zvonjenju. Do stola gre po najdaljši možni poti. Ob tem sošolcem premika njihove stvari na mizah in jih besedno izziva. Ko je učiteljica pričela s poukom, je takoj zmotil z izjavo, da je nekdo zamenjal stole. Stavek je ponavljal še kar nekaj časa, tako dolgo, da ga je učiteljica posebej opozorila, da bodo posledice.

Pouk spremlja bežno. Nalog se ne loti takoj. Ko dobi navodilo, da naj si pripravi zvezek, se prične ozirati naokrog. Z veliko zamudo pripravi zvezek in to tudi glasno komentira. Le pri enem predmetu je dobro sodeloval, je bil pa res kar osemkrat poklican k sodelovanju v tisti šolski uri. Ob tem, da je dobrih 12 minut učiteljica porabila za razlago. V času, ki je ostal, pa je bil 8 krat deležen pozornosti. Ko je dobil jasno navodilo, da naj se zaposli sam, če je že dokončal nalogo, je uporabljal v glavnem barvice in svinčnike. Tiste, ki niso bili ošiljeni in je zato po razredu iskal šilček.

K pouku pride vedno po zvonjenju. Izgovarjal se je, da zaradi gneče ni mogel skozi hodnik, da je srečal prijatelja, da mu je nekdo držal vrata, ko je bil na stranišču in podobno.

Med poukom se pogosto obrača in skuša klepetati s sošolko za sabo. Ta ga sicer tiho tolerira, mu poda na primer radirko, vendar mora vedno to tudi zahtevati nazaj. Če si kaj izposodi, ne vrača sam od sebe.
Če je bil za obnašanje opozorjen, da se bo soočal s posledicami, se je zelo razburil, da posledice so vedno samo zanj, vsi ostali pa počnejo, kar hočejo. Za nobeno stvar ni bil nič kriv, čeprav je bilo opazno, kaj je počel.
Domača slika: edinec, mama ga je rodila pri 42 letih. Zelo ljubeča mama in odsotni oče. Mama ga vedno ščiti, oče je pa tisti, ki niha med tem, da bi bil pregrob z njim, do tega, da se mu pravzaprav na koncu vedno postavil v bran, ko pride v šolo. Njegovo stališče je, da so fantje pač fantje in da se morajo učiteljice naučiti, da bodo potrpele z njimi. Oče je bil po lastnih besedah tudi problematičen, pa povejte, ali je danes kaj narobe z njim!

Sinu je naročil, da če bo v šoli kaj narobe, naj mu on samo pove, da bo že oče šel in v šoli naredil red. Mama redno sodeluje, vendar je pogosto nemočna. Sin se je že občasno fizično loti in ne upa terjati vsega od njega, ker se ga boji.

Učenec je bil obravnavan na komisiji za usmerjanje in ima zapisanih nekaj prilagoditev. Zabeleženo je, da je otrok, ki je hiperaktiven, impulziven, ima bralno napisovalne motnje in da zato naj šola maksimalno prilagodi delo njegovim sposobnostim. Kadar piše teste ima priliko podaljšanega časa pri svetovalni delavki, a nima česa napisati, saj znanja pogosto ni. Starša terjata podaljšani čas tudi, če v prvih 40 minutah otrok ni ničesar zapisal.

Šola sodeluje s starši in pedopsihiatrom, ki fanta obravnava. Ta je predlagal uporabo zdravil za pomoč pri učenčevi hiperaktivnosti, a mama to striktno odklanja z izjavo, da drogirali ga pa ne bodo.
Učenec ima odobrenih nekaj dodatnih ur, ki se redno izvajajo pri svetovalni službi. Tja ga napotijo učitelji tudi takrat, kadar postane neznosno moteč v razredu. Zna postati nasilen do sošolcev v razredu. Verbalno in fizično. Zaradi tega je prejel dva opomina, za katera sta starša izjavila, da se z zadevo ne strinjata in zato tudi ne bosta ničesar podpisovala. Kar se tiče pogovorov o vzgoji, navajata svoje mnenje, da onadva vzgajata doma, za red v šoli naj pa poskrbijo učitelji.

UKREPI
Kaj zdaj, kaj je še možno narediti, posebej glede na to, da je učenec v sedmem razredu in da bo še 2 šolski leti obiskoval šolo in motil pouk, če se kaj ne bo temeljito spremenilo?
Tule je le del ukrepov – med prvimi je bil uspešen pogovor z mamo o preskusnem obdobju uporabe zdravil. Ker ni bil nasilen do precej mlajših učencev smo ga s pomočjo bivše učiteljice vključili v delo v njenem razredu. Pomagali smo mami, da je očetu v šolskih prostorih povedala o nasilnosti fanta nad njo na tak način, da ga ni najprej premlatil. Poiskali smo mu specifično mesto v razredu, socialni prostor pri dveh šolskih predmetih. Je dober prejemnik zdravil in se to zelo pozna pri jutranjih urah pouka. Staršem so svetovalni delavci pomagali pri pogovoru o poklicu in je v dnevu odprtih vrat z mamo obiskal dve šoli ne glede na to, da je bil šele sedmarček. Navdušenje je vplivalo na pogovore in obnašanje. S šolskim zvoncem je tekmoval – cilj je bil biti v razredu, preden zvonec preneha zvoniti, brez, da bi odrival sošolke in sošolce. No, spisek je še daljši in ukrepi se odražajo v bolj blagem obnašanju. Redko, a vendar, prav pozitivno preseneti. Med sošolci dobiva ugodnejši socialni status. Na urah pomoči sodeluje. Ne, ni postal »sanjski« učenec, definitivno pa ni več del morečih sanj učiteljev, ki ga imajo v svojem razredu.

KAJ PA »SRŠENI« Z VAŠE ŠOLE?
Šola lahko pripravi svoje primere – pripravite opise obnašanja in ostale okoliščine povezane s temi učenci. Število lastnih primerov je odvisno od dogovora glede na specifiko šole in tudi na dolžino izvedbe seminarja.
Za vsak posamezni primer so podani specifični podatki. Sledi razlaga obnašanja učenca in staršev, teoretične možnosti ter občasno uporabne vaje. Nato so na vrsti praktična in izvedljiva navodila za ukrepanje, komunikacijo in vodenje učenke ali učenca, sošolcev in staršev. Udeleženci seminarja dobijo jasna navodila, odgovore in realna pričakovanja za posamezni primer.

Cilj seminarja je učiteljem dati moč, da ukrepajo v svojem lastnem razredu. Vedno upam, da bo na seminarju prisoten tudi ravnatelj, ravnateljica, zato da imajo vsi od stroke iste, enake, oziroma vse informacije. Potem se je lažje dogovarjati za posamezno pot, na primer, kaj bo kdo opravil, kako in v katerih rokih.

ZAKAJ JE OBRAVNAVA TAKIH UČENCEV POGOSTO NEUSPEŠNA
Ni strokovno, da učenca, ki zaradi svojih razvojnih težav presega naše sposobnosti, zadržujemo na šoli iz čustvenih razlogov. S preseganjem razumem organizacijske zmožnosti, strokovnjake, ki so vsak dan na voljo, prostorske danosti, sredstva za dodatne strokovne ali laične delavce in posebna znanja in situacije, v katerih bi morali učenca in situacijo obvladovati, pa pogosto nihče nima ustreznih pooblastil.

Zlahka postanemo mi sami tisti, ki takem otroku onemogočamo razvoj. Zadrževati ga na šoli zato, da bi imeli občutek, da mi pa imamo radi učence, mi za njih poskrbimo, mi jih ne damo kar tako naprej, je seveda medvedja usluga. Prepozna obravnava in premalo intenzivna obravnava sta največji težavi pri oblikovanju bolj sprejemljivega obnašanja takih otrok. Pogosto se zgodi, da učence z zelo napornim in nevarnim obnašanjem šola ščiti na tak način, da ne ukrepa disciplinsko tako, kot bi bilo potrebno in kot zapovedujejo šolski pravilniki.

Za nameček starši, tudi v svoji nemoči, stopijo v bran otroku, čeprav evidentno krši vsakršne norme.

OKOLIŠČINE, KI LAHKO DOLOČIJO OBRAVNAVO
Še posebej se zatakne pri obravnavi, če so mlajši, v nižjih razredih ali kar je zelo zanimivo, če so manjše postave ali dečki z bolj nežnim obrazkom. Ja, situacija, ki sem jo doživel zelo pogosto! Če je otrok drobcen in fizično ne zgleda ogrožajoč, bo pogosto obravnavan drugače, kot če je izjemno velik in robat za svojo starost. Za takega bodo kaj hitro sprejeti precej rigorozni ukrepi. Podobno je pri dekletih, tiste drobcene in simpatične, ki znajo sukati svoje starše in nekaj časa tudi učiteljice okrog prsta, pridobijo poseben varovani status, medtem, ko bo najtežje dekle v razredu kolektiv hitro obravnaval tudi drugače. Še posebej, če se je pokazala kakšna težnja, da bi bila nasilna, da bi koga zmanipulirala, udarila ali potisnila. Če se ne pusti kar zlahka voditi in ne sodeluje najbolje s svojimi vrstniki in je nerodna pri športu, bo hitro deležna bolj dosledne obravnave, kot tista prva. A tako ravnanje kolektivov je razumljivo: tiste, ki zgledajo šibki, spontano vzamemo v zaščito.

POSLEDICE
Žal tak učenec ne dobi ustreznega sporočila, da mora svoje obnašanje prilagoditi normam šole. Njegovi starši tudi ne. Drugi učenci in njihovi starši, pa tako obravnavo občutijo kot pristransko in jo razumejo kot favoriziranje določenih otrok. Neredko prenehajo pošiljati svoje otroke k pouku, ker vidijo, da je njihov otrok izpostavljen temu enemu, nasilnemu. Hkrati imajo občutek, da je ta zaščiten, njihovih otrok pa sistemski ukrepi ne ščitijo. Zato tudi grozijo s prepisi otrok v druge šole in podobno.

SPECIFIKA SEMINARJA
Seminar je didaktične narave, tipa »know how«. V šolo bom prinesel informacije, spoznanja iz prakse, načela in navodila, kaj še storiti s specifičnimi učenci, na kaj biti pozorni, katere stvari je treba natančno obdelati. Kaj je tisto, kar lahko pravzaprav pustite pri miru in kaj je tisto, česar se morate lotiti čim prej? Kako točno izpeljati posamezne faze, da ne bo prostora za napake. Ne bomo se veliko navduševali, izvajali igric in simulacij za boljše razpoloženje. Čas bomo izkoristili praktično, s spoštovanjem do udeležencev. Verjamem, da mnogi že pregorevajo. Ne rabijo še enega »motivacijskega seminarja«.

Naravnanost seminarja ne pomeni, da bo ta pust in dolgočasen – bo kar precej živahno, saj bodo udeleženci prepoznali še nove, druge možne poti. A hkrati tudi realnost – do kje lahko njihov povečan trud še kaj prispeva, od kod naprej pa so smiselni samo še zelo specifični ukrepi. Bolj zgarani učitelji posledično ne pomenijo bolj primernega obnašanja učenca!

Po seminarju se boste lahko osredotočili in opravili delo, ki bo prinašalo rezultate. Tisto, kar je esencialno in vse tisto, kar bo zavarovalo postopek obravnave učenca na vaši šoli. Če bodo potrebne zahtevne in dokončne odločitve, boste imeli postopke urejene tako, da boste lahko pravočasno sprejeli, zavarovali in izpeljali svoje strokovne ukrepe.

Marko Juhant,
specialni pedagog

Januar 2023